Loveman – slovenska iron polovička; Bled, 11. 9. 2010; Poročilo z izleta treh Sovic
Minulo soboto se je na Bledu odvil triatlon razdalje polovičnega Ironmana, kar pomeni 1,9 km plavanja, 90 km kolesarjenja in 21 km teka v navedenem vrstnem redu. Tekmovanje je štelo tudi za državno prvenstvo v dolgem triatlonu Slovenije in Hrvaške. Zbralo se nas je okrog 250 tekmovalcev posameznikov in štafet, vrhunskih triatletov kot tudi tistih, ki so se želeli samo prepričati, da zmorejo. Koliko železne volje premoremo smo pokazali tudi trije predstavniki naše butalske dežele: Anita Kos, Elvis Požek in Sebastjan Štraus. Zaenkrat se triatlon v Butale še ni toliko razširil, da bi se lahko združili v klub, zato nastopamo pod okriljem drugih regijskih klubov. Elvis in Sebastjan za Triatlonski klub Ljubljana, Anita pa za primorski ŠD 3šport. Ob tej priliki povabilo vsem, da poskusite vsaj s kakšno krajšo razdaljo triatlona. To, da triatlon vključuje tri športe ne pomeni, da je trikrat težji, je pa vsaj trikrat bolj zabaven kot posamezni športi.
V soboto se je budilka oglasila že ob 4:00, saj je bil štart napovedan za 7:00. Pred tem je potrebno še marsikaj postoriti, da med samo tekmo stvari tečejo tako kot je treba. Kljub temu se ti (kot se je meni) lahko zgodi, da ne, ampak vaja dela mojstra. Ob 7:00 smo v sončnem vzhodu zaplavali v 17,5ºC »toplo« Blejsko jezero. Neoprenske obleke so opravile svoje delo in preprečile, da bi naša telesa izgubila preveč toplote. Povsem drugačna zgodba je bil kolesarski del, ki se je odvijal na relaciji Bled – Bohinj. S podatkom, da je v Bohinju 7ºC mi je postregel Sebastjan že pred štartom v menjalnem prostoru, ko sem si pripravljala stvari za na kolo in tek. Kako zelo hladno je to, takrat sploh nisem hotela pomisliti, sem pa kmalu potem lahko občutila. Mokre hlačnice dresa so še dodatno pripomogle k hlajenju nog, stegna so postajala trda, stopala pa brezčutno hladna. V boju z mrazom, sem se nato začela prepričevati, da mi je strašno vroče, škoda le, da je ta mantra začela delovati šele nekje sredi teka. Za zmrzljivce moje vrste to niso bili ravno življenski pogoji, tudi rezultat je temu primerno slabši. Po treh krogih teka okrog Blejskega jezera, je bil tako dosežen edini preostali cilj, ki je preživel na kolesu – priti v cilj. Največja nagrada zame je bila dobljena bitka, ki sem jo bila sama s seboj, balzam za »omrzline« pa naslov državne prvakinje v kategoriji.
Čestitke tudi obema fantoma! Elvis, se je kljub temu, da tekmuje po principu »losers are those who have fun, winners are those who try hard«, spustil pod čas petih ur (da se gre predvsem zabavati pove že njegov stalni nasmešek). Sebastjan pa si zaradi dodatne bitke s poškodbo noge zasluži dvojne čestitke, saj je potreboval še nekaj železne volje več in verjetno tudi nekaj stiskanja zob. Bravo!
