Hodi,
kolesari, plava in teče – Franc Levec, zgled, ki vleče

 levec%20franc - Pogovor: Franc Levec, l. 1933

 Franc Levec: "Živel bom, dokler bom tekel!"

foto: Franci Bricelj

G. Franc Levec
je nekaj zadnjih let na rekreativnih prireditvah, predvsem tekaških, pobiralec
nagrad za najstarejšega udeleženca. Ob tem ga vedno spremlja naše občudovanje. Na misel nam pride lastna forma v njegovi starosti in še kakšen »jaz bom tudi«
nam uide. Razlog za priznanja niso samo leta g. Levca ampak vitalnost v
njegovih letih in izostanek njegovih vrstnikov. Franc Levec iz Loške doline je letnik 1933.

Zakaj je on
še vedno »na sceni« njegovi vrstniki pa ne? Kaj je tisto po čemer se mlajši
lahko zgledujemo? To me je vodilo k temu, da sem z njim opravil kratek pogovor.

Koliko časa ste aktiven rekreativec?

»Kot mladenič sem rad igral odbojko
in skakal v daljino, vendar nič posebnega, šele malo pred mojim 45. letom sem
začel trenirati. Zaradi slabega zdravja sem odšel k zdravniku in diagnoza je
bila slaba. Nič kondicije, začetek sladkorne, skratka bil sem v slabem stanju,
tak, malo bolj okrogel. Kmalu zatem je med menoj in kolegom v družbi padla
stava kdo bo boljši na naslednjih Bloških tekih. To je bil moj začetek in skozi
te priprave sem shujšal 12 kg. Do tistega leta še nisem stal na tekaških
smučeh.  Ker so Bloški teki odpadli sva
se prijavila na Trnovski maraton. Hec je bil, ker sem ob prijavi nehote
zamenjal štartno številko in kljub temu, da me je moj devet let mlajši
prijatelj precej prehitel, sem bil v uradnih rezultatih pred njim jaz. Na to
temo smo se zbavali še dolgo po tem, istočasno pa sem ugotovil, da je zame
rekreacija kar nekako prijetna vsakodnevna nuja.«

Kaj vam pomeni rekreacija in v
katerih športih ste aktivni?

»Poglejte, od takrat, ko se
vsakodnevno odpravim hodit, tečt ali kolesarit, nisem imel niti prehladnega
obolenja pa tudi sladkorna se ni razvila. Torej zdravje je tisto, ki mi pomeni
največ.

V času priprav na tisto tekmo sem
opazil Treafaltovo gibanje Brazde vzdržljivosti. Po tekmi sem videl, da to reč zmorem.
Skozi Brazde sem začel planinariti in tako zašel v dobro družbo in prehodil
Slovenijo po dolgem in počez. Dvakrat sem končal planinsko transverzalo z
dopolnilnimi vrhovi vred, nikoli pa nisem pretiraval in se »zaplezal«, saj to
ni zame. Na kolesu sem naredil
med 1000 in 1500 km na
sezono, norme pa izpolnjeval na Maraton Franja pa okoli Pohorja… Enkrat sem
šel na Maraton Ajda v Prekmurje in sem bil celo drugi v kategoriji.

Glavna motivacija za tekmovalno
rekreacijo pa mi je smučarski tek. Skupaj še z nekaterimi Notranjci sem opravil
s serijo tekov na smučeh Worldloppet, ki potekajo po vsem svetu«,
se pohvali. Opravil je namreč 10 tekov
v tej seriji in leta 2001 postal Master of Worldloppet. Takrat je bil
najstarejši Slovenec, ki je to opravil, petintrideseti po vrsti in 1352. na
svetu. Od takrat se še vedno udeleži ene do dveh tekem po Evropi vsako sezono.

Kaj pa tekmovanje, koliko vam to
pomeni?

»Zdaj bolj navada, ki je ostala še iz
časov brazd. Tekmovalni duh me sicer vedno spremlja in me vleče naprej a
medalje niso glavni motiv. Nikoli se zaradi dobre uvrstitve ne bi izčrpal. Ko
je tekmovanja konec mora biti človek pripravljen na pogovor!«

Kaj svetujete mladim, kako bi jih
spodbudili k več rekreaciji?

»Nič posebnega, vem pa, da brez
gibanja ni dobrega počutja in tega se zavemo prepozno. Ko smo mladi se nam zdi,
da bo vedno vse OK.
 Vesel sem, da je v Notranjskem tekaškem
pokalu štartnina za otroke brezplačna in da ocenjujete najboljše osnovne šole.
To je dobro.«

Ali si trening načrtujete ali delate
po občutku?

»V sezoni je vedno nekaj ciljev, ki
jih imam vedno v mislih. To je ponavadi kakšna večja tekma, tudi v tujini. To
so ustvarjalci mojega treninga, nimam pa kakšnega dnevnega razporeda. Zdaj
delam na vzdržljivosti, saj hitrost pri teh letih pada in se nanjo ne
pripravljam..«

 levec%20in%20rozica - Pogovor: Franc Levec, l. 1933

Franc Levec in Rožica Lampe
prejemata priznanje kot najstarejša
tekača 4. Teka na Cinkovec.

Koliko pa potrebujete počitka, vam je
pomemben?

»Tudi počitek pride po občutku, no po
počutenju. Najpomembnejše je raztezanje po tekmi ali treningu in da vrnem
telesu kar mu gre. Ampak raztezanje in masaša pa sta »mus«.

In po naporu se lahko tudi malo več
poje. Skrbite za prehrano?

»Nič posebnega, je pa žena navajena,
da je konec tedna malo več ogljikovih hidratov na mizi. Kakšnih prehranskih
dodatkov ne uporabljam, ker jih ne rabim. Dvolj je malo medu in podobno. Domačo
hrano, to jem najraje. Všeč mi je, da je raznovrstna in »na žlico«,
se zasmeje.

Vaši načrti v prihodnje, je še dovolj
ciljev?

»Posebnih načrtov sicer nimam a dokler bo šlo,
bom aktiven. Zdaj tečem v Notranjskem in Primorskem pokalu. Šel bom na kakšno
tekmo v smučarskem teku, tudi v tujino, še vedno rad hodim v hribe in tudi
plavam še. Nikoli ne smeš odnehati ampak vztrajati dokler gre!«

Danes, na zaključku Notranjskega tekaškega pokala, sem ga srečal v dobri družbi s kozarčkom rdečega. Bil je zadovoljen, zaradi teka in predvsem zaradi vzdušja, ki so ga pričarali vsi prisotni. Pravi, da rad teče v družbi in da bo na teke Notrtanjskega pokala še prihajal dokler bo pač lahko. Na hudomušno vprašanje prijatelja, do kdaj bo to, pa je odločno odvrnil: "Živel bom, dokler bom tekel!"