V nemškem Rothu sta se 7.julija 2012 naša člana Anita Kos in Elvis Požek udeležila ironmana, to je tiriatlonska preizkušnja, kjer je potrebno preplavat 3,8 km, prekolesarit 180 km in pretečt 42,2 km. Oba sta preizkušnjo uspešno prešportala do konca. Za Anito je to že drugi ironman, medtem ko je bil to za Elvisa prvenec in je tako postal novopečeni IRONMAN.

Tukaj je prispevek administratorja Triatlon kluba Ljubljana, za katerega Anita in Elvis tekmujeta:

Challenge Roth … ali imamo v TKLju PRVI PAR v Sloveniji, ki je opravil z IRONMANom … in to še naenkrat … Anita za sabo že drugi IM, Elvis: YOU ARE AN IRONMAN
V Rothu smo imeli dva TKLjevca na štartu in nato tudi v cilju. Čestitke Aniti in Elvisu, predvsem Elvisu, ki je izgubil ”nedolžnost” in postal pravi moški … no ja … žal samo Ironman :-))))! Kakorkoli, če lahko jaz ocenim tekmo iz naslonjača bi rekel takole: Elvis je oddrikal optimalno … poškodba zadnji mesec (mečna mišica) je sigurno terjala davek na teku in verjetno bi lahko tekel pod 4 ure (beri: tekel bi pod 4h tudi če se ne bi preveč zadrževal po Dixijih :-)), ampak po rezultatu plavanja in kolesa sodeč, sem videl, da je super na poti … tek na IMju je pa tako ali tako zgodba zase, ki je ne moremo napovedati vnaprej in nas preseneti vsakokrat drugače. Tako da Elvis YOU ARE AN IRONMAN in mislim, da si lahko tudi zadovoljen ironman.Anita, ki slovi kot dobra tekačica je dobro opravila s plavanjem in kolesom (pravi, da mogoče s kolesom malo bolje kot lani v Celovcu), na teku smo pričakovali buuuuum, a tokrat temu ni bilo tako in tudi Anita je morala priznati premoč ironman razdalji in je tekla zase pod pričakovanji, a vseeno naredila dobro tekmo, ki jo bo verjetno ostala v prijetnem spominu (pa saj vsaka ostane v prijetnem spominu, samo da jo končaš).Uradni rezultatiRezultat Elvisa: 
Platz Pl.AK Startnr. Name Verein AK Finish
748 199 1692 » Pozek, Elvis (SLO) TK LJUBLJANA M35 10:45:06

 

Rezultat Anite: 16. mesto M35

Platz Pl.AK Startnr. Name Verein AK Finish
89 16 525 » Kos, Anita (SLO) TK LJUBLJANA W35 11:24:03

 

Kaj je povedala Anita: ”Tekmo smo začeli v svežem in sončnem jutru. Začelo se je dokaj dobro. Plavanje v sicer malo bolj »gosti« vodi se je izšlo po pričakovanjih, potem pa nam je na kolesu družbo delal dokaj močan veter. V resnici je izgledalo, kot da smo že v zgodnji jeseni. Listje dreves je frčalo povsod, temni oblaki pa so kazali na morebitno nevihto, ki je na koncu ni bilo.

Zapletlo se je na teku. Meni že takoj s sestopa s kolesa. Stopal do 15. kilometra praktično nisem čutila. Močne bolečine v obeh ahilovih tetivah in mravlinci v stopalih so bili krivi, da sem se nekje na polovici maratona odločila samo še končati tekmo. Očitno je bilo nekaj narobe z mojo cirkulacijo v nogah. Močno na sumu imam pred kratkim uvedene kompresijske hlače. Zadevo bom še preučila :). Poleg tega je bilo na maratonu kar nekaj vzponov. S točnimi podatki vam bo sigurno postregel Elvis, ko  jih »strese« s svojega Garmina.”

Elvisova zgodba oz. njegovo izčrpno poročilo:

V Roth sem šel po potrditev, da zmorem najbolj popularno dolgo razdaljo v triatlonu, da oddelam ironman triatlon. S to preizkušnjo sem se spogledoval že prejšnjo sezono a iskreno – nisem zbral poguma, da bi se prijavil. Kljub spodbudi iz vrst TKLjevcev in skoraj ukazu Mitje, da naj se že nekam prijavim in grem, sem odločilni impulz fasal od naše Nade. Eno lansko jutro mi je tik pred skokom v vodo, začudena nad ugotovitvijo, da nisem prijavljen na noben IM v sezoni, ležerno rekla “ah, to se ti more sam mal’ dat…” 

Roth je menda najstarejša dirka te vrste v Evropi in hvali se, da je jako fascinantna za nastopajoče in gledalce. Ker so lani tu postavili svetovni rekord na IM razdalji sem si obetal hitro in lahko dirko. Ker sva v duetu z Anito in to na štartu iste dirke, pa tudi nobene težave z energijo.

Imel sem nekaj težavic pred dirko ampak, kdo jih pa nima. Najbolj moteča je bila zakrčena mečna mišica leve noge, ki sem jo hodil mehčat pod roke, štrom, vakuum in ultrazvok. To je pomenilo nič teka štiri tedne pred dirko, uspelo mi je le nekaj razteka, več si nisem upal. Ker sem štor, sem si nekaj dni pred nastopom na vročem asfaltu opekel podplate na obeh nogah. Bom lahko s temi mehurji sploh kolesaril, kaj šele tekel?elvis-pozek_im703_2010

Kolegi iz kamniškega Trisporta so nama prijazno ohranili mesto v kampu blizu štarta, kjer je bila kar mala slovenska vas. Prijetno je bilo z njimi vse dni, še posebej pa je pomagalo tistih nekaj slovenskih besed ob progi. Za vse sem jim seveda hvaležen. Zadnje priprave so nama tekle brez težav in veselil sem se preizkušnje za katero sem bil priden celo leto.

Tema je bila, ko se je začel ritual na dan tekme in razen skrbi, da česa ne pozabim sem bil miren in željan preizkušnje. Vse kar mi je predpisala Anita mi je šlo po grlu in pravočasno vse iz mene, kar sem želel. Na štartu naju je čakalo presenečenje v obliki dolgčasno zaspane in skoraj strašljive muzike. Vangelis in neke “mašne” melodije so me spominjale bolj na odhod na fronto. Kje so zdaj AC/DC, da mi našpricajo adrenalin v kri in me izstrelijo? Še župnikov jamr smo poslušali pred štartom … madona, saj to ni vnebohod ampak en triatlon.

Štirinajst štartov je bilo potrebno, da se je zvrstilo 3200+ tekmovalcev v ozek kanal. Pol ure za Anito sem bil v kavi podobnem zosu in nisem želel mlatit kaj šele biti mlaten. Kmalu sem plaval sam in edina skrb mi je bila, da mi roke ne odrevenijo, kar se mi dogaja na vsakem treningu po nekaj sto metrih. To je bila prva od treh neznank preizkušnje, ki sem jih med psihično pripravo predvidel in se nanjo pripravil. Uspel sem preganjat mravljince in na koncu sem bil vesel, ko sem med tranzicijo čutil obe roki.

Na kolesu sem skontal, da nisem plaval slabo in bil sem vesel. Po to sem prišel! Veselje je na kolesu trajalo. Lepo mi je bilo in užival sem. Ker sem ob odhodu od doma na dvorišču povozil kolesarski števec, zdaj na kolesu nisem vedel kako hitro grem, torej sem se orientiral po ostalih. Druga neznanka tekme mi je bila kako dolgo bom lahko zdržal na sedežu, saj sem imel skozi celo pripravljalno sezono težave z njim. No, z več njih. Pripravil sem se na žgočo rit in se s tem sprijaznil. Veter se je krepil in v drugem krogu sem opazil, da eden izmed uradnih fotografo išče svojo opremo po polju kamor mu jo je veter raztresel. Prav tako je suval nas a najbolj tiste s polnimi diski. Trasa je sicer razgibana z enim omembe vrednim klancem a sicer zelo hitra. Ko sem pripeljal v menjalni prostor sem bil prijetno presenečen nad doseženim časom. Prostovoljci so svoje opravili hitro in zelo dobro so vedeli kako pomagati in tik tak sem bil na teku.

Na teku, ki je maraton, jebemti! To je bila tretja neznanka in najbolj nedoločljiva od vseh – bom sploh pretekel maraton? Pripravljen na dolgotnost in težkotnost tega dela preizkušnje sem začel zelo rezervirano. Še vedno vesel, še vedno vse OK. Premišljujem o kolesarjenju, kjer sem imel le eno manjšo nesrečo, ko mi je ob naskoku na železno prečko nekega mostu zadnje kolo skočilo iz tečajev in sem ga ob progi ponovno vpenjal ves srečen, da so gume cele. Prvi občutki so bili namreč grozni ob misli, da sem presekal obe gumi.
Misel na tek v enem krogu v stilu tja-in-nazaj mi je bila prijetna, saj sem spoznaval progo po kateri se bom vračal in gledal mimotekoče in one mimohodeče. Kmalu se je oglasila rit in pod nujno sem zavil v prvi dixi (plastik WC). Odlično sem se počutil in takoj nadomestil izgubljeno na dobro založeni okrepčevalnici. Teh je bilo dovolj in so mi pomagale izpolniti zapoved, ki mi jo je dala Anita: “pod nobenim pogojem ne nehaj jest in pit”. Še vedno mi je bilo OK, samo premaknil se nisem nikamor. Kot bi mencal pod težo maratonske preizkušnje in se je bal lotiti. Presenetljivo – nobenih težav zaradi mehurjev na podplatih, nobene težave z zakrčeno levo mečno mišico. Le vedno težje noge oz. boleča kolena so me prisilila, da sem shodil in to je bil moj poraz. Ironman bom, ko bom pretekel maraton, hodi lahko vsak, mi je brenčalo v glavi in od tu dalje sem bil tečen. Poleg tega sem spoznal, da od ravninskega maratona ni ne duha ne sluha, saj smo se stalno nekam vzpenjali ali spuščali. Na koncu sem poizkušal s tempom, kot bi si ga želel in ugotovil sem, da se bolečine in tečnoba s hitrostjo ne povečujete, le manj časa sem lahko tako tekel. Bil sem zbit “ko kurac” je, čeprav grdo, milo rečeno. Plačeval sem davek na premalo treninga teka, nič drugega. 

V cilju vsled tega nisem bil srečen. To je vse po kar sem prišel a sem zaradi nepripravljenosti na teku tako trpel, da mi je razočaranje  prekrilo veselje in vzelo zadoščenje. V meni je ihtav mulc zahteval, da se vrnem in odtečem cel maraton po plavanju in biciklu tako, kot se spodobi. Anita je pritekla v cilj devet minut za mano in vedel sem, da je tudi ona preživela peklenski maraton. Njen davek je bil  izdan na račun nepreizkušene opreme… 

Vsaka šola nekaj stane a tudi koristi. Vesel in tudi olajšan, da sva bila skupaj z Anito v tej bitki, bom vseeno ohranil svoj prvi IM v lepem spominu. Konec koncev sem s plavanjem in kolesom zadovoljen, le še tek izboljšam. Zahvale gredo mnogim in delil sem jih/jih bom z veseljem. 

Kako že gre tista o reinkarnaciji, isto stvar ponavljaš toliko časa, da jo obvladaš, potem napreduješ… Z Anito sva torej sredi iskanja nove destinacije iste sorte.