Paavo Nurmi, Antwerpen 1920; vir: Wikipedia

Paavo Nurmi, Antwerpen 1920; vir: Wikipedia

Nurmi se je rodil v revni družini v mestecu Turku na Finskem, leta 1897. S tekom se je pričel ukvarjati pri 9 letih, bolj resno pa ga je tek začel zanimati, ko je bil star 12 let. Tistega leta mu je namreč umrl oče. Tek je zanj predstavljal nadomestilo očeta. Svoje prve tekaške izkušnje je nabiral z ostalimi otroki na tekih prav okoli bloka, kaj kmalu pa že na tekih dolžine vse tja do 10 km. Vsa ta tekmovanja je nadziral in vodil glavni časomerilec Jalmari Virtanen, njegov samooklicani trener.

Svoj prvi veliki tekmovalni nastop je tekel Nurmi pri rosnih 11 letih, ko se je pomeril s takratnimi vodilnimi odraslimi tekači v teku na 1500 m. Dosegel je čas 5:43, kar ni bilo slabo, glede na to, da je tekel v preprostih cestnih oblačilih in čevljih z jekleno peto. Takratni finski rekord je znašal 4:20. Naslednjega leta, ko je Nurmi dopolnil 12 let se je pridružil tekačem pod vodstvom trenerja Fabiana Leisinena, ki je v njem videl velik potencial. Skupaj sta si začrtala dolgoročne cilje, h katerim sta stremela.

Ko mu je umrl oče, leta 1910 se je njegovo življenje precej spremenilo. Da bi pomagal svoji materi je moral delati v vaški pekarni, da sta lahko preživela. V svojih zapisih je omenjal, da ni imel veliko prostega časa, kar ga je imel, pa je zapolnil s tekom in hojo. Njegov pogled na športnike, ki jim ni bilo treba veliko delati v življenju je bil, da se morajo taki ljudje bati, da ne bi postali preveč leni za trening, sploh v športih, kjer je vztrajnost in moč prvotnega pomena za uspeh.

Svojo bogato kariero je zaključil leta 1932, nastopal je na treh olimpijskih igrah, skupno pa je posegel po 9 zlatih in 3 srebrnih olimpijskih medaljah. V svoji celotni karieri ni bil poražen niti na enem samem izmed 80 tekmovanj v krosu. Postavil je kar 33 svetovnih rekordov. Zelo uspešen je bil tudi kot trener. Njegovi varovanci so na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 dosegli kar 14 medalj. Njegov duh je bil zelo živ še dolgo po njegovi smrti. Ameriška revija Time magazin ga je leta 1996 izbrala kot največjega olimpijca vseh časov.

Paavo je pričel z resnimi tekaškimi treningi pri 17 letih, ko je še samo opazoval svojega kolega Kolehmainena, kako je dosegal odlične rezultate. Njegov prvi pravi tekaški preizkus je bil tek na 3000 m z zaprekami leta 1914, kjer je postal mladinski prvak do 18 let s časom 10:06.9, kar je bilo deset sekund hitreje kot tekač za njim. Kasneje je v svojih zapisih omenjal, da je njegov trening v takratnem obdobju potekal le poleti. Zimski treningi so bili v zimskem času prava redkost. Hitrostnih treningov ni poznal, zato ni bilo čudno, da je bil toliko časa svoje mladosti počasen, kot je sebe videl sam. Prav Kolehmainen je bil razlog, da je v svoje treninge vključeval tudi trening hitrosti. Znano je namreč, da sta si s Kolehmainenom dopisovala, kjer je slednji imel vlogo mecena ali pa mentorja, če hočete.

Leta 1919 je imel Nurmi v lasti že titulo državnega prvaka na krosu ter prvaka v teku na 5000 m s petim najhitrejšim časom v državi (15:47.4). Istega leta je bil rekrutiran v vojsko, kjer je pričel služiti 18-mesečni vojaški rok. Kljub temu, da je med leti 1917 in 1919 na Finskem potekala državljanska vojna je imel Nurmi več časa za trening kot prej, še posebej zato, ker je imel srečo, da je njegov poveljnik v vojski podpiral njegovo kariero z željo po uvrstitvi na olimpijske igre leta 1920 v Antwerpen. Nurmi je imel čas, in je tako pričel preizkušati nove metode treninga. Svoj dan je pogosto pričenjal zelo zgodaj. Sprva je prehodil 10 km okoli vasi, trening pa je nadaljeval s tekom. Razmere na Finskem pa niso bile tako enostavne. Vemo, da je tako še danes, saj so temperature v jeseni in pozimi tudi do -30 stopinj Celzija in manj. Na noge si je obul čevlje, katerih podplati so bili narejeni deloma tudi iz železa. Nurmi je v svoje treninge vključeval tudi tek na smučeh, saj je ugotovil, da so smučarski tekači tudi zelo dobri tekači na suhem. Opazoval je tudi drsalce, ki pa naj ne bi bili tako dobri v teku, zato se sam drsanja ni lotil.

Okoli druge ure popoldan je bil vedno čas za hitrejše teke, sprinte dolžine med 80 in 800 m, s skupno količino 10 km, vadbo pa je vedno zaključil z gimnastičnimi vajami. V tem času je Nurmi izumil dve do sedaj še ne-videni metodi treninga. Prva je bila tek za vlakom. Ko je mimo pripeljal vlak, se ga je prijel za zadnji odbijač ter tako tekel hitreje, kot bi lahko tekel sam, brez pomoči vleke. Druga inovacija pa je bila tek s štoparico. Tega se do takrat ni domislil še nihče, hkrati pa je med ljudmi požel veliko navdušenje. Tako je lahko v vsakem trenutku vedel, kako hiter je na progi. Podal je izjavo, da je on edini, ki mu ni treba čakati do konca tekme, da bi izvedel svoj rezultat, še več, lahko ga kar oceni že po eni tretjini teka. Uporaba štoparice je kaj kmalu postala zelo razširjena metoda tudi med drugimi tekmovalci, ki so v tem videli prednost.

Rezultat njegovih inovacij je bil, da je bil Nurmi že ob koncu sezone leta 1919 drugi najboljši tekač na 3000 m z najboljšim časom 8:58.1, tretji v teku na 5000 m (15:31.5) ter drugi v teku na 10000 m (32:56.0). V tem času je tako prepričal vodstvo svoje vojaške enote, da so ga prestavili v Helsinke, da bi služil civilni vojaški rok, saj bi tako imel boljše pogoje za trening ter večje možnosti za uvrstitev na olimpijske igre leta 1920. Imel je srečo, njegov trener je postal sloviti trener in eden najbolj cenjenih trenerjev tekačev vseh časov na finskem, Lauti Pihkala.

Ob koncu leta 1919 je Nurmi počival ter pričenjal s treningi šele v februarju naslednjega leta. V vadbo je vključil še tretji trening, ki je obsegal hitro hojo 10 do 20 km, včasih dnevno pa tudi do 30 km. Med hojo pa je bil vedno odločen, da kadarkoli bo pred seboj ugledal hrib, ga ne bo prehodil, temveč pretekel.

Idejo o takšnem treningu je Nurmi dobil pri angleških tekačih, kot sta Alfred Shrubb in Walter George. V tistih časih je značilen tekaški trening obsegal dolgotrajen in počasen tek v naravi. Ameriški stil treninga je bil bolj sprinterski, saj so si želeli ustvariti hitre tekače, sprinterje. Nurmi je zmešal obe inačici treninga in ustvaril kombinirano vadbo, ki je vključevala tako počasne kot hitre teke.

Na olimpijskih igrah v Antwerpnu je Nurmi dosegel drugo mesto v teku na 5000 m, premagal ga je Francoz z imenom Joseph Guillenot ter zmagal v teku na 10000 m, kjer se je oddolžil Francozu za poraz na krajši razdalji, tako da je strl njegov upor v zadnjem krogu in ga premagal. Finsko zmagoslavje je zaokrožila tudi zmaga Kolehmainena v maratonskem teku ter ostalimi atleti, ki so zmagovali v drugih atletskih disciplinah.

Poleg olimpijskih dosežkov je Nurmi zmagoval tudi na preostalih tekmovanjih. Leta 1923 je postavil svetovni rekord na eno miljo s časom 4:10.4. Rekord je padel na t. i. »tekmi stoletja«, njegov glavni tekmec pa je bil ravno tako finsko rojeni Šved Edvin Wide. Le-ta je istega leta postavil kar dva svetovna rekorda in sicer na 1500 m ter 5000 m. V pripravah na tekmovanje je Nurmi zopet pokazal svoje mojstrstvo. Ker je vedel, da meri krog v Stockholmu, kjer naj bi tekmovala 385 m, si je na treningu označil enako dolžino, da se je lahko pripravljal in si meril potrebne čase, v katerih naj bil pretekel posamične kroge.

Takoj po njegovi smrti so našli njegove zapise, v katerih je med drugim zapisal, da obstaja 5 glavnih razlogov, zaradi česar so bili v tistem času finski tekači najboljši na svetu:

Mentalni pristop: Finci so bili vajeni dela, bili so majhen in skromen narod, ki se je moral boriti za svoj obstanek.
Fizična moč: Nurmi je verjel, da so fizične predispozicije Fincev, ki naj bi imeli po naravi močnejše noge, boke in notranje organe, še posebej srce in pljuča, odločilne za zmagovalne rezultate.
Finsko podnebje in pokrajina: Neskončne doline in hribi naj bi bili po njegovem mnenju idealna pokrajina za trening, ravno nasprotno ostalemu delu Skandinavije, ki naj bi bila preveč ravna. Poletno vreme naj bi bilo idealno za trening, saj ni prevroče in preveč soparno, trda zima pa naj bi vzpodbujala trden značaj in odpor na utrujenost in bolečine.
Finska tradicija savn in masaž: Nurmi je trdil, da naj bi se v tistem času savnali le Finci, verjel je, da savnanje izboljša regeneracijo in pospeši presnovo delovanja telesa.
Tehnike in taktike treninga: Zaradi izolacije pred ostalim svetom naj bi imela Finska mir in možnost razvoja lastnih metod treninga. Nihče jim ni govoril kako in kdaj naj trenirajo, vse je bilo plod njihovih raziskovanj in dognanj.

Medtem, ko se je Nurmi pripravljal za naslednje olimpijske igre v Parizu leta 1924 so se funkcionarji na mednarodni atletski zvezi (IAAF) ustrašili, da bi Finec na olimpijadi posegel po preveč medaljah. To je skrbelo predvsem dva švedska člana. Da bi zmanjšali možnosti osvojitve prevelikega števila medalj so uskladili finala v tekih na 1500 m in 5000 m tako, da je bilo med njima le 55 min. Vendar pa se Nurmi ni predal. Pričel je trenirati tako, da bi bil zmožen odteči oba finala, kljub kratkemu premoru. Zato je spremenil trening, kateremu je dodal še več hitrih tekov dolžine 80-120 m, katerim so sledili teki dolžine med 400 in 1000 m ter nazadnje še teki dolžin med 3000 in 4000 m s hitrim zaključkom.

Da bi se zares dobro pripravil na »olimpijski dvojček« je tako organiziral tudi podobno tekmovanje, ki se je odvijalo v Helsinkih, junija 1924. Sprva je odtekel nov svetovni rekord v teku na 1500 m s časom 3:52.6, nato pa 55 minut kasneje še v teku na 5000 m, na katerem si je zastavil cilj teči pod 15 minutami. Zadnji krog je uspel preteči v času 64 sekund, skupno pa kar 14:28.2, kar je prav tako pomenilo nov svetovni rekord. V tem času, maja istega leta, je nov svetovni rekord v teku na 10000 m podrl njegov finski kolega Ville Ritola s časom 30:35.4.

Ko je napočil čas olimpijskih iger in pa dan, ko je moral Nurmi odteči obe disciplini v razmaku 55 min je bil na to dejanje dobro pripravljen. Zmagal je na 1500 m in to tako, da je v zadnjih 50 metrih močno popustil in varčeval z močmi. Ni postavil novega svetovnega rekorda, a se je kljub temu zadovoljil z olimpijskim rekordom. Čez natanko 55 min je uspel zmagati še v teku na 5000 m s časom 14:31.2, v katerem je premagal Ritolo le za pičle 0.2 sekunde. Tudi ta čas ni pomenil novega svetovnega rekorda, marveč »le« olimpijskega. Poleg teh dveh disciplin je zmagal na istih olimpijskih igrah tudi v 10000 m krosu ter v ekipnem teku na 3000 m. Kros je potekal v ekstremnih pogojih. Na dan tekme je bila taka vročina, da je moralo odstopiti kar 23 od 38 nastopajočih. Nurmi je zmagal z dobro minuto prednosti pred Ritolo, ki se je na stadion dobesedno privlekel, saj ga je vročina kar močno zdelala.

Po mističnem »dvojčku« pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Finski olimpijski komite je odločil, da se Nurmi ne bo dovolj spočil za tek na 10000 m, zato mu v tej disciplini niso dovolili nastopiti. Nurmi je bil tako jezen, da je na dan tekmovanja v bližnjem parku neuradno odtekel 10000 m v manj kot 30 minutah, čeprav je na tekmi zmagal Ritola s časom 30:23.2. Šele kasneje je priznal, da je možno, da razdalja v parku ni bila točno 10 km, temveč morda malce manj.

Po olimpijskih igrah leta 1924 se je Nurmi preselil v ZDA, kjer je nato tekmoval na 55 tekmovanjih na več kot 21 različnih lokacijah. Postavil je tudi preko 30 svetovnih rekordov, čeprav so mu priznali le 3 (1 milja, 2 milji, 3000 m).

Naslednje leto je trpel za poškodbo, tendinitisom ahilove tetive, ki je bila posledica velikega števila tekmovanj.

Leta 1928 ni bil več v tako bleščeči formi, vendar se je vseeno uvrstil v finsko ekipo za olimpijske igre v Amsterdamu. Kljub vsemu mu je uspelo zmagati v teku na 10000 m, kjer je premagal Ritolo za pičle 0.6 sekunde, s časom 30:18.8. Ritola pa mu je vrnil z zmago v teku na 5000 m, kjer je premagal Nurmija za 3 sekunde. Nurmi je dosegel še srebro v teku na 3000 m.

V naslednjih letih so ga pestile poškodbe, tako da je zelo malo tekel in še manj tekmoval. Svojo naslednjo tekmovalno vrnitev je doživel leta 1930, ko je tekmoval na 17 tekih v razdaljah od 2 km do 20 km in povsod zmagal. Izmed vseh rekordov je postavil tudi nov mejnik v teku na 2 milji s časom 8:59.6, kar je pomenilo, da je bil prvi človek, ki mu je uspelo preteči dve milji pod 9 minutami.

Tudi leta 1932 ni obupal nad olimpijskimi sanjami. Vendar ni imel sreče, saj mu olimpijski komite ni dovolil nastopati, ker naj bi bil preveč izčrpan od tekaške turneje po Nemčiji istega leta. Tako se je moral zadovoljiti s počitkom. Svojo kariero je zaključil leta 1934, ko je še vedno odtekel 10000 m v času 31:39.2.

Po končani tekaški karieri je postal uspešen gradbenik, sčasoma tudi zelo premožen mož. Živel in delal je v Helsinkih.

V svojih zapisih je pisal o smislu svojega treninga in načinih, ki bi bili še bolj primerni za doseganje boljše forme. Ugotovil je, da je bila hoja, ki jo je prakticiral na nek način izguba časa, saj precej dolgo traja, koristi pa le tistim, ki tečejo maratone. Žal mu je bilo, da je treniral preveč monotono in da je v svoje treninge vključeval preveč dolgotrajnih počasnih tekov.

Andraž Pahor

Vir: povzeto po svoji diplomski nalogi